V etnološki zbirki Pokrajinskega muzeja Koper je oblačilna dediščina predstavljena na stalni razstavi Stkana preteklost (avtorica Zvona Ciglič). Razstava predstavlja pot od pridelave vlaken rastlinskega in živalskega izvora do končnega izdelka – obleke, značilne za kmečko in mestno okolje.

Do 19. stoletja je beseda noša pomenila »vse, kar nosimo, kar imamo na sebi…«, približno sredi stoletja pa se je beseda izenačila s pojmom kmečkega oblačilnega videza, tako da se danes ne uporablja za delavski, meščanski in plemiški oblačilni videz. V etnologiji se danes uporablja izraz oblačilni videz, ki je ustrezen za vse družbene razrede in plasti. Različna družbena sestava, odnosi med ljudmi, različne organizacije dela in prostega časa, ponudba na trgu ipd botrujejo temu, da se oblačila delijo na vsakdanja, delovna, pražnja in oblačila za posebne prilike. Med seboj se razlikujejo glede na kraj, čas, namembnost, spol ali starost, skupno pa jim je, da so vse pustile sled v oblačilni kulturi slovenske Istre.

V slovenski Istri so se še proti koncu 19. stoletja razlikovali prebivalci iz kmečkega in mestnega okolja tudi po oblačilni kulturi, tako da imamo po eni strani opraviti z nošo vaškega, pretežno kmečkega v zaledju mest živečega prebivalstva, na drugi strani pa z obleko mestnega, po stanovski in poklicni sestavi zelo različnega prebivalstva Kopra, Izole in Pirana. Starejša istrska noša se razlikuje od drugih slovenskih pokrajin predvsem zaradi krojnih posebnosti nekaterih ženskih (npr. po srednjeveških vzorih krojeno žensko srajčno oblačilo) in moških oblačil (npr. ohlapno krojene podkolenske hlače). Uvrščamo jo v poseben tip noše, t.i. primorsko nošo, ki pa ima veliko skupnih potez z nošo v hrvaški Istri. Uglednejše meščanke in meščani so se v mestih ločili od drugih, » navadnih« mestnih prebivalcev. Redke fotografije s konca 19. stoletja in ohranjena oblačila pričajo, da je del mestnega prebivalstva še vedno ohranjal način oblačenja značilen za prvo polovico stoletja, čeprav najverjetneje zgolj za posebne priložnosti (npr. paolanska noša) in lahko v tem primeru govorimo tudi o kostumiranju. Razlike med mestno gospodo in drugimi prebivalci, ki so se preživljali z rokodelstvom, ribištvom, z delom v solinah ali kakšnim priložnostnim delom, so se kazale v kakovosti in barvah blaga ter krojih oblačil. Oblačilni videz plemstva in meščanstva se je oblikoval pod vplivom meddeželne oblačilne mode, trgovine in vplivom večjih modnih centrov (Dunaja, Pariza, …) , zato njihova oblačila niso izraz deželnih posebnosti. Od takšnega poenotenega oblačilnega videza se je razlikoval videz večinskega kmečkega prebivalstva. Spremembe v oblačilnem izgledu kmečkega prebivalstva so bile postopne z uvajanjem cenejših industrijskih tkanin (drugačna barvna in vzorčna podoba) in spremenjenimi (modnimi meščanskimi) kroji. Teh sprememb so bila deležna najprej pražnja oblačila. Na prehodu v 20. stoletje se je, podobno kot drugod po Sloveniji, preoblikovala pod vplivom sodobnega in preprostejšega srednjeevropskega načina oblačenja. V 2. pol. 20. stoletja je istrska ženska in moška noša, bolj ali manj verno rekonstruirana, postala značilno oblačilo plesalk in plesalcev, ki na različnih prireditvah poleg plesa, glasbe in pesmi, predstavljajo tudi nošo.

Z razstavo »Obleci (svojo) nošo« dopolnjujemo stalno postavitev, namenjena pa je mlajšim otrokom.

12 ilustracij predstavlja nekaj primerov oblačilnega videza iz preloma 19. Stoletja v 20. stoletje in so razdeljene na 3 sklope :

I. pražnja istrska noša: moška/ženska
II. vsakdanja in delovna noša: kmet/kmetica, ribič/solinarka, paolan/paolanka
III. meščanska oblačila: moška/ženska, deška/dekliška